TO PRIDE Z LETI, EMŠO PAČ...

Verjetno stavek v naslovu tudi sami večkrat slišite ali izgovorite med komentiranjem svojih zdravstvenih tegob. Vendar: se res lahko izgovarjamo na 'starost'?

Še dobro, da imamo EMŠO... dobro služi za izgovor. Nekatere tegobe res pridejo s starostjo, telo se pač ne more tako obnavljati kot v mladih letih. A kaj ko bi si priznali, da je razlog predvsem v nezadostnem vzdrževanju? Ko v avtu zagori opozorilna lučka, ga peljemo k mehaniku ali se lotimo popravljanja sami, če smo tega vešči. Sicer nas avto precej hitro pusti na cedilu, če se mu pravočasno ne posvetimo. Ko pa se opozorilna lučka prižge v našem telesu, pa jo zlahka spregledamo ali damo prednost čemu bolj nujnemu. Ker mi bomo že počakali. Avto hitro 'crkne', mi pa – mi umiramo na obroke.

V mladosti ima telo dovolj zaloge in dovolj moči, da se obnavlja. Če te zaloge in moči prekomerno porabljamo in ne poskrbimo za ustrezno nadomeščanje, jih začne primanjkovati. Telo ima sposobnost lastnega obnavljanja, vendar če ga preobremenjujemo in polnimo z vsebino, ki mu energije ne daje, kvečjemu jemlje, sčasoma klecne pod bremenom našega lastnega početja.

Poleg ustreznega odnosa do našega fizičnega telesa (ustrezne telesne vaje, vnos primerne hrane in zadostne količine vode...) je pomemben tudi odnos do ostalih vidikov našega telesa. Še tako zdrava hrana v našem telesu ne bo delovala ugodno na naše zdravje in počutje, če je pridelana in pripravljena z jezo, obtoževanjem, žalostjo in podobnimi čustvi. Prav tako deluje vzdušje, v katerem je hrana zaužita. K 'staranju' pa pomembno prispeva tudi odsotnost vizije v življenju, ciljev in smisla. Tega, kar izvira iz nas in ni oblikovano po željah okolice.

EMŠO torej ni (edini) krivec ;).